Razlike v opravljeni poti in povprečni hitrosti gibanja med različnimi tipi košarkarjev

V članku obravnavamo problem obremenitve košarkarjev na tekmah. Osnovni cilj raziskave je ugotavljanje intenzivnosti in obsega gibanja košarkarjev s pomočjo merilnega sistema SAGIT. Gre za razmeroma novo tehnologijo, ki temelji na metodah računalniškega vida in omogoča avtomatsko pridobivanje podatkov iz video posnetkov tekem. S pomočjo omenjenega sistema smo ugotavljali opravljeno pot in povprečno hitrost gibanja košarkarjev na treh tekmah končnice državnega prvenstva Slovenije za člane med ekipama Union Olimpija in Geoplin Slovan v sezoni 2004/05. Omenjene parametre smo ugotavljali za skupno 22 košarkarjev, ki so v posameznem polčasu tekme igrali vsaj 200 sekund. Glede na to, da v košarki poznamo več različnih tipov igralcev, ki imajo različne vloge v igri, smo opravljeno pot in povprečno hitrost gibanja izračunali za tri osnovne tipe igralcev (branilce, krila in centre) in s pomočjo enosmerne analize variance ugotavljali razlike med njimi. Ugotovili smo, da v aktivnem delu igre (ko ura za merjenje igralnega časa teče) v enem polčasu oz. 20 minutah igralci v povprečju opravijo pot dolgo 2227 metrov, v pasivnem delu pa še dodatnih 920 metrov. Povprečna hitrost gibanja igralcev v aktivnem delu igre znaša 1,84 m/s. Kar se tiče posameznih tipov igralcev lahko ugotovimo, da v aktivni fazi igre najdaljšo pot v povprečju opravijo branilci (2300 m), sledijo jim krila (2246 m) in nato centri (2118 m). Razlike med posameznimi tipi igralcev so statistično značilne na nivoju 1% napake. Enako velja tudi za povprečno hitrost gibanja, pri čemer se branilci gibljejo s povprečno hitrostjo 1,92 m/s, krila 1,87 m/s, centri pa 1,74 m/s.